Šporni zanesenjak, eden izmed pionirjev slovenskega juda, nosilec mojstrskega pasu 3. Dan, soustvarjalec nastajanja juda v Sloveniji in Judo zveze Slovenije, človek, ki je imel priložnost imeti prvo mednarodno borbo na slovenskem tatamiju. Na prvem mednarodnem srečanju mestnih reprezentanc Dunaja in Ljubljane (takrat še v judo-doju), se je namreč ob 60. letnici težkoatletskega športa 22. julija 1954 v športnem parku Tivoli v Ljubljani, podal v svojem moštvu prvemu tekmecu nasproti. V letošnjem letu, 57 let kasneje pa se je podal v zadnjo borbo, ki pa jeo ni dokončal.

   Anton Prančič – Ante, je svojo športno pot začel najprej kot član podmladka sokolskega društva v rodnem Kotorju v Črni gori in po prihodu v Ljubljano, kjer si je ustvaril tudi družino, je najprej postal privrženec boksa v tedanjem ŽTAK Ljubljana. Kmalu pa se je navdušil za tedaj pri nas še razmeroma novo športno disciplino – judo, kateri je ostal zvest vse do prezgodnje smrti. V letu 1951 je namreč imel priložnost videti v Ljubljani nastop avstrijskih judoistov, ki so pustili nanj izjemen pečat. Nestrpno je čakal na priložnost, da bi se tudi sam vključil v to nastajajočo veščino. Priložnost se je pokazala kmalu. Namreč bivši medvojni Baumgartnov učenec, akademski slikar, profesor Miloš Požar, je še istega leta v zimskih mesecih organiziral tečaj ju-jitsa in Ante Prančič se je skupaj z drugimi študenti nemudoma priključil. Ko je bil leta 1952 ustanovljen »Akademski jiu-itsu klub«, je v njem aktivno sodeloval tudi sam. Njegovi cilji pa so bili nesporno ambicioznejši. Naj omenimo samo nekaj njegovih mejnikov in zaslug pri razvoju slovenskega juda. V zgodnjih petdesetih letih, ko se je pričenjala organizirana vadba juda, takrat pretežno še judo-doja, je bila v poletnih mesecih 1954 storjena ena izmed njegovih prelomnih potez, preko svojega kluba ŽTAK Ljubljane, je uspel navezati stike z uglednim nemškim trenerjem Richardom Unterburgerjem iz Münchna. Preko Odbora za judo pri TAZS, sodelovanjem Marjana Lavriča in Antona Kosa, je organiziral nadvse uspešen štirinajstdnevni republiški seminar v Preboldu, katerega se je udeležilo 20 judoistov. To pa je že bilo dejanje in bistveni prispevek k nadaljnjemu razvoju juda v Sloveniji in hkrati tudi zatonu judo-doja pri nas, kmalu pa tudi v svetu. Po seminarju v Preboldu so se vrata juda odprla na stežaj, saj so od takrat tudi drugi člani Odbora spoznali nekajletne zmote, pravo pot in predstavo o judu. V tem obdobju je opravil vse potrebne trenerske tečaje tistega časa, kjer se je dodobra seznanil s to borilno veščino in se je sprva preizkusil kot tekmovalec, ter bil v letu 1953 soustanovitelj Judo sekcije ŽTAK Ljubljana, predhodnica današnjega Judo kluba Olimpija. Ob takratnem velikem pomanjkanju trenerskega kadra, je tudi sam pričel organizirano voditi številne začetniške tečaje in hkrati trenirati prvo moštvo judoistov v klubu. Pridobljenemu znanju je z zgolj njemu lastno intuicijo dopolnjeval način treninga in kmalu mu je uspelo vzgojiti vrsto mladih in uspešnih športnikov kot so Marjan Maček, Aljaž Macarol, Jože Škraba, Adolf Perme, Vaso Petronijevič, Sergij Stepančič, Tone Pogačnik, Jože Cesar, Miodrag Jakhel in še mnogo drugih, s katerimi je takratna Ljubljana krojila kvalitetni vrh slovenskega juda in nekdanje skupne države. Orala ledino uspešnosti večkratnih moštvenih državnih prvakov, ki so kasneje uspešno nadaljevali z trenerskim in strokovnim delom. Bil je trener in hkrati duhovni vodja kluba. Že takoj v začetku je s svojo izjemno sposobnostjo dojel, vcepil in privzgojil vrsti kvalitetnih športnikom – tekmovalcem, da je nedvomno edina pot do uspehov vztrajno trdo delo. V njegovem športnem delovanju ga srečamo tudi kot predsednika judo sekcije, nenehno pa se je ukvarjal z organizacijskimi prijemi, ter bil nepogrešljiv strokovnjak in športni delavec v klubu. Mladina mu je vedno sledila z zaupanjem in spoštovanjem.
   V letu 1981 mu je Telesnokulturna skupnost Ljubljane podelila priznanje za vrhunske dosežke v obdobju 1945–1975 na področju športa, v letu 1988 pa ga je Predsedstvo nekdanje skupne države odlikovalo z »Redom zaslug za narod«, ki mu ga je izročila takratna županja mesta Nuša Kerševan.
   Med njegovimi dosežki pa nikakor ne moremo mimo njegove tiskane publikacije o judu tistega časa »Ledina«, ki slikovito ponazarja svojevrstno videnje razvoja in problemov slovenskega juda v prvem desetletju organiziranega juda v Sloveniji, izključno skozi prizmo klubskega dogajanja – takratnega Judo kluba ŽTAK Ljubljana.
   Za Antejem je tako ostala še zadnja, tokrat nedokončana borba v nizu borb, ki jih je pretežno izbojeval na in ob tatamiju. Tokrat je položil orožje. Med slovenskimi judoisti, predvsem pa med prijatelji našega kluba,  njegovimi učenci, kakor tudi širše športne javnosti, nam ostaja v spominu kot človek, prijatelj, svetovalec, mnogokrat kot drugi oče, na katerega si se lahko zanesel, s svojim delom pa je znal dokazati pripadnost klubu in judu. Ponosni smo nanj in veseli, da smo uspehe in neuspehe lahko doživljali skupaj. Ohranili ga bomo v trajnem spominu, njegovim bližnjim pa izrekamo iskreno sožalje.

Judo klub OLIMPIJA